Iz kataloga Preludiji

Rajmund Kocbek neprekinjeno ustvarja že več kot trideset let, se pa z razstavami v javnosti redko pojavlja. Je prepoznaven po avtorskem ikonografskem kanonu: njegove figure delujejo – kljub njihovi vizualni določljivosti ter umestitvi v posebno čutno transcedentalno barvno atmosfero slikovnega polja – kot sublimne metafore nečesa skrivnostnega, nečesa, kar je onkraj predmetnega, fizičnega, resničnega. Pričujoča razstava nas prepriča, da se slikar še vedno ograjuje od trenutno aktualnih modnih tendenc in ohranja specifično intimno likovno entiteto. Jasno opazna je njegova zavezanost uporabi klasičnih slikarskih elementov in prav tako tudi figuralike, ki pa je posebna in opredeljena s »kocbekovsko« ekstatično čutnostjo. Vpogled v njegov celotni opus dokazuje, da ga ni možno umestiti v kakršnokoli obstoječo sodobno umetnostno smer ter da mu je slikanje poseben in nujen ritual, mentalni in emocionalni: da njegova dela predstavljajo osebni dialog s preteklostjo in njenimi velikimi mojstri ter hkrati najbolj relevantno sredstvo za interpretiranje vsega, kar doživlja v sedanjem trenutku. Slikanje mu je neustavljiv kreativni agens, njegov modus vivendi: vsak dan v tišini koprskega ateljeja ustvarja skice, krokije, slike različnih formatov in na različnih podlagah, ki jih s prekinitvami in po časovnih presledkih znova doslikava, pokriva in na novo razkriva, jim dodaja nove like, v plasteh niza zgodbo nad zgodbo, dopolnjuje z novimi barvami, novimi občutji, novimi vsebinami. Po desetih letih, odkar je imel zadnjo samostojno razstavo »Psalmi« v Loži in Meduzi, tokrat v Mestni galeriji Piran predstavlja izbor slik (platna in dela na papirju) različnih formatov s pomenljivim poimenovanjem PRELUDIJI, ustvarjenih v zadnjem deceniju.


Razstavljena dela dokazujejo suvereno Kocbekovo kontinuiteto v enigmatičnem svetu slikarskega ustvarjanja; kot da mu to pomeni razsvetlitev uma in čustev ter novo opredmetenje najbolj elementarnega in rudimentarnega, torej njegovega psihofizičnega sveta. Na sleherni podobi in na njenemu slehernem segmentu sledimo skrivnostnemu tkivu: od prefinjenega in premišljeno vódenega črtnega omrežja preko le z barvnimi odtenjanji določenega prostora do voluminozno oblikovanih človeških figur ali le njihovih jasno prepoznavnih delov. To je tista posebna esenca, ki daje podobam ekspresivno izrazno impozantnost ter seveda dokazuje avtorjev odnos do ustvarjanja kot skrajno intimnega akta, znotraj katerega je bistvena le zvestoba samemu sebi. Vsaka slika je – kljub navideznemu ponavljanju iste teme ali motiva in kljub nenehnemu repliciranju ikonografskega obrazca – prostor enkratnega in neponovljivega duhovnega življenja v prostoru in času. In glavni protagonisti tega življenja, teh subtilnih, tudi vzvišenih duhovnih gibalnih sil so vedno človeške figure.

Slikar torej daleč od vsakdanjega prevladujočega tehnološko-kaotičnega načina življenja zavestno ohranja ter slikarsko interpretira skrajno subjektivne vrednote, znotraj katerih sta vedno v ospredju človek v najširšem univerzumu ter njegova emocionalna  sposobnost ljubezni, spoštovanja in intelekta. Sledimo številnim variacijam v utelesitvah metaforičnih likov tako, da sta sleherna podoba in njen poslednji detajl premišljena in opredmetena do popolne dovršenosti, kot posledica slikarjevih dolgotrajnih miselnih priprav in dolgotrajnega pedantnega fizičnega slikarskega procesa. S tako izbrano intimno figurativno ikonografijo in s posebno čutno razpoloženjsko atmosfero se v slikarstvo zapisuje kot izvirni likovni potohodec, ki že tri desetletja pojmuje likovno polje kot osebni psihični seizmogram: slikanje mu ves čas ostaja kot najbolj relevanten medij in sredstvo skrajno iskrenega intimističnega samogovora, kar verjetno kaže tudi na njegovo redko pojavljanje v javnosti. 

                 

Človeške figure in zgodbe, ki vzbujajo asociacije tudi na družinske prizore, Kocbek vedno postavlja v tišino prostora, ki je neopredeljiv,  brezčasen in adekvaten univerzumu, kjer ni nikakršnih meja. Fizična obličja še toliko bolj izstopajo iz tega »anonimnega« ozadja s svojimi plastičnimi, ponekod kar korpulentnimi upodobitvami. Kljub prepoznavnim ženskim, moškim in otroškim likom ter kljub možnim prepoznavnim portretnim potezam podobe postanejo veličastne in dominantne figuralne metafore, ki so v svojem bistvu sublimirani mikro psihogrami, torej so nosilci močnih duhovnih sugestij. Seveda so figure upodobljene v kocbekovsko določljivi maniri: nekatere so delno razpotegnjene, v segmentih deformirane, najbolj pogosto na okončinah, in zelo pogosto upognjene, nekatere pa nas presenetijo še s poudarjeno izstopajočo obrazno mimiko. Miselno so odsotne, a zelo prisotne s svojim duhom, s katerim kljubujejo času in prostoru: so pomniki in opomniki večnosti, notranjega miru, so alegorija vsega, kar ustvarjalec nosi v sebi, vidi, čuti, doživlja. Vsekakor pa vzpostavijo direkten stik z gledalcem, mu vzbudijo zanimanje, saj ga popeljejo v drugačen svet, v svet simbolnega, intuitivnega, asociativnega, tudi transcedentalnega.

 

Slikarju očitno človeško telo je in ostaja ideal lepote, prabiti in univerzuma, je pa hkrati senzualno ter odraža čutno nazorno dojemanje lepote kot praizvira vsega, tudi erotizirajočega ali erogeničnega občutja in ugodja. Gola telesa se prepletajo, dotikajo, objemajo, se zakrivajo in odkrivajo. Tudi če so oddaljena, se med njimi dogajajo medsebojne komunikacije nežnosti in čutnosti, pa tudi alienacija; v njih sledimo številnim zgodbam, izvirajočim iz avtorjevih različnih trenutnih emocionalnih stanj, zato posledično nekaterim ne najdemo običajnega logičnega izhodišča. Kljub dinamiki tega skrivnostnega dogajanja je celoten prostor kompozicij zapolnjen s skrivnostno, nenavadno umirjenostjo, celo meditativno atmosfero, tudi diskretno romantično lagodnostjo. Zdi se, kot da bi se telesa v trenutku zaustavila in se iz drugega, oddaljenega plana odstrle v vsej svoji gracilnosti in eleganci ter obnemele v opazovalčevem očišču. So kot spiritus: skrivnostno zastrta in oddaljena, a z vizualno fizično telesnostjo določljiva in tu, konkretno prisotna; so haptično umljiva, s čutnim inkarnatom v upodobitvi in sofisticirano mistična v transparenci lastne duhovne biti. Ta spiritualizem atmosfere in  posebno poduhovljeno razpoloženje, ki ju v zgodovini likovne umetnosti zasledimo na primer v srednjeveških freskah, tabelnih slikah in ikonah, pa tudi v vrhunskih delih velikih mojstrov zahodnoevropske umetnosti, nas v Kocbekovih slikah toliko bolj presenečata.

Prepoznavna substanca razstavljenih podob sloni na premišljeni harmoniji risarskih in barvnih elementov, čeprav mogoče v segmentih navidezno predvladuje črta nad barvami. Črtna gestualnost žarči posebno vitalno potenco: to je mrežno tkivo – strnjeno in gosto prepredeno, razpredeno v ploskovne fragmente – kot posebna intimna bit podobe, ki je neločljiva in hkrati bogati barvno polje. Risba je obredna: je ravna, rahlo diagonalna, krožna, zavita, uvita in mehka, se nedeljivo vije, prepleta, se prekinja, izgublja in spaja z barvnim ozadjem, se ponovno pojavi in sestavi ter se v utripajočih ritmih in minucioznih zarisih razširi v mrežo ali v več prepletajočih se tkiv. 

  

Je lucidna s svojo svetlejšo barvno substanco, je tudi narativna, vsekakor pa determinirana in podrejena konkretnemu trenutku slikarjeve misli, ideje, intuicije, reminiscence, domišljije. Je torej najbolj neposredna, avtentična in čutno nazorna nosilka avtorjevega psihofizičnega stanja, še poudarjenega s postavitvijo v harmonično barvno razpoloženje slike.

Kolorit razstavljenih podob je avtorsko določljiv, le da se že prepoznavnim toplim rjavim, oker in rdečim tu pa tam pridružujejo nežne zelene in, v prvič predstavljeni seriji slik, še veličastno modre barve. Izbrane kromatske vrednosti so plastene v potezah, ki vibrirajo z drobnimi tonskimi ritmi in prehodi po površini podlage. Podane so v največjem možnem diapazonu odtenjaj, v neštetih toniranjih tako, da so  tople vrednosti vsekakor kompatibilne elementarnim barvam zemlje in inkarnatu človeškega telesa. Še prav posebno pozornost pritegne opus »modrih« podob, ustvarjenih v zadnjih dveh letih. Avtorski izbor modrine – kot najhladnejše in s svojo absolutno vrednostjo najčiščejše, pa najgloblje in najbolj nesnovne barve ter kot barve poduhovljenosti, neskončnosti, mistike, inteligentnosti, nesmrtnosti, nezavedno globokega – ponovno odkriva slikarjev globoko čuteči, filozofsko razmišljajoči in senzibilno kreativni značaj. Slikovne površine preveva lahkotno, zračno in sveže že kar »sakralno« vzvišeno in slavnostno vzdušje. Seveda Kocbek s prefinjenim prehajanjem iz enega v drug odtenek spreminja tudi  razpoloženjske in pomenske esence. Modrina je seveda še barva elementa vode, tega izvornega simbola življenja, večnosti in spokojnosti, tako daleč nad konkretno kaotično sedanjostjo. Vsekakor ta slikoviti diapazon  modrin gledalca usmerja navznoter, v tišino in mir, v zbranost; njegov pogled se pogrezne v globine, v meditativno stanje,  kar ga umirja in pomirja ter prav tako spodbudi v umske aktivnosti.  

 

Posebno vlogo na teh podobah odigrava svetloba: s plastenjem in zgoščanjem barvne materije iste vrednosti v pastozne nanose, ki se enakomerno, a v določeni smeri z različno intenziteto redčijo v vse bolj transparentne nianse, Kocbek ustvarja učinkovita barvno-svetlobna sevanja, tudi  svetlobne kontraste, ki, razpršeni v različnih smereh, žarčijo konkretno primarno in hkrati mistificirano spiritualno stanje in občutje. Ta lucidnost je nekak antipod in interakcija skrivnostni figurativni esenci: je kot izvorno načelo luči – svetlobe, kot posebna jasnina, univerzalna in hkrati nedefinirana. Gledalcu omogoča, da sproščeno potuje v notranji svet podobe: v tiste s chiaroscurnimi modelacijami diskretno zaznavne iluzionistične prostore, pa tudi v skrivnostne neskončne globine, kjer ni nikakršnih meja in omejitev.

 

Rajmundu Kocbeku so površine platen in papirjev torej ritualni prostori: poteze njegovih rok so najbolj avtentičen spiritus agens njegovega ustvarjalnega procesa, so najbolj neposreden odsev njegovega hipnega duhovnega in fizičnega stanja, v katerem se zabrisujejo sleherne meje med mentalnim in emocionalnim, zavednim in nezavednim, preteklim in sedanjim. Slike so kot njegova izvorna kodna znamenja in simboli, ki odsevajo njegov svet, definiran zgolj z lastno eksistenco in identiteto, z lastnimi vrednotami in z lastnimi likovnimi imaginacijami.«      

Nives Marvin